Med hojo rešujem probleme, porabljam slabo voljo in nabiram energijo.

Hodim vsak dan. Hoja je moja nuja, moja obsesija, ljubezen in terapija. Zato ni šlo drugače kot da grem prehodit znano špansko pot. Želja se je medila kar nekaj let. Najprej sem si jo mislila podarit za svoj 50. rojstni dan. Pa je bila corona in kup drugih izgovorov. Letos pa je vesolje delovalo v smeri izpolnitve moje dolgoletne želje. Dovolj sem imela službe, ki ni izpolnjevala mojih želja in potreb, zato sem dala prvo odpoved in poskusila še drugo službo in dala še drugo odpoved in poskusila še tretjo, pa ni šlo. Španija je bila močnejša. In sva šla (z Damijanom). In sva potovala z vlakom čez pol Evrope in prehodila Španijo poprek in potovala z vlakom zopet nazaj čez pol Evrope. Bilo je fajn, noro, občasno zelo trpeče, lepo, nepozabno. Med trpečo hojo po dolgih makedamskih cestah, ki jim ni bilo videti konca, sem rekla NIKOLI VEČ, kdo je tako nor, da gre to dvakrat prehodit. Takoj, ko sem prišla domov, bi šla še enkrat. Pot te zasvoji, posvoji, večkrat izpljune, da bi te ponovno potegnila nazaj v svoje nedrje. Je kot nevrotična mama, ki ne ve, ali bi te marala ali ne. Marsikomu je pot beg pred realnostjo vsakdanjega življenja, pred bolečino. Je upanje, da bo potem drugače. Pot ne spreminja tvojega življenja, zgolj tvoje doživljanje sveta. Sama nisem doživela razsvetlitve. Na koncu poti sem bila enako zmedena kot pred začetkom. Pot mi ni ponudila rešitve. Mogoče, ker jih sama nisem želela videti ali pa nisva našli skupnega jezika. Mogoče zato, da se še vrnem in jo ponovno doživim v vsej njeni krutosti in lepoti. Camino, hvala ker si.