Zadnje čase je izredno moderna mantra, da vedno sami izbiramo vedenje. Ne glede na to, kaj dela druga oseba v odnosu, smo mi tisti, ki lahko izbiramo svoje počutje, svoje vedenje, svoj komunikacijski odgovor. Torej, vse je v naših rokah. In potem pride do tega, da živimo v nesrečnih odnosih in na koncu za to krivimo sebe, ker ne znamo izbirati pravega odziva, prave komunikacije, pravega počutja. Ne zanikam, da imamo to možnost, vprašanje je, če imamo dovolj energije in znanja, da to možnost izkoristimo. Posebaj v primerih, ko druga stran konstantno ostaja v poziciji, ki izredno slabo vpliva na nas, ki od nas zahteva ogromno energije, da uspemo preživeti vsak dan. Še posebaj so te interakcije naporne v službah ali v partnerskih odnosih. Kako boš vsak dan zjutraj sam sebe prepričeval, da greš rad v službo, da se super počutiš, če veš, da bo tam en kup ljudi, ki komaj čakajo, da nekomu zjebejo dan. Nene, moderne teorije pravijo, da ne, da je vse v tvojih rokah. Ti samo sprejmi odločitev, da te ne morejo spraviti v slabo voljo, ker imaš vpliv na svoje počutje in ti nekaj zoprnih sodelavcev res ne bo tega kvarilo. Komunikacija z njimi bo sicer naporna, ampak kaj je to za nas, mi zmoremo, mi obvladamo. In potem pridemo do podatka, da bi naj bilo okrog 80% ljudi nezadovoljnih v službah. Zakaj že? Idealno bi bilo, da se vsi vpišemo v komunikacijske tećaje, pa vsaj začetni tečaj transakcijske analize, da bomo lahko ugotovili, ali je sogovornik v poziciji starša, otroka ali odraslega, da bomo lahko odgovorili na primeren način. Malo smo zakomplicirali vse skupaj. Življenje je postalo naporno, saj se od nas pričakuje stalno nova znanja, da lahko preživimo v tej komunikacijski džungli. Mislim, da je pomembno, da poskusimo, tako v službi kot v partnerskih, prijateljskih, družinskih odnosih, s spremembo naše komunikacije – lahko preizkusimo nekaj različnih načinov in vidimo, kaj deluje. Če po določenem času ni rezultatov, je potrebna sprememba okolja, ker drugače bo prišlo do tega, da bomo zaradi okolice začeli gniti (zbolevati) tudi mi. Tega pa ne želimo.